Slovenski pesnik Simon Gregorčiča je v svoji čudoviti pesmi Soči začel tako:
Krasná si, bistra hči planin,
brdká v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti,
krasná si, hči planin!…
In res je! Reka Soča je nekaj kar s svojo lepoto in barvo očara vsakogar. In kot vedno, je ponovno tudi mene. Jaz in prijatelj Matjaž sva se odločila, da še pred taljenjem snega v okoliškem visokogorju preživiva kašena dan na reki Soči in reki Tolminki s katero upravlja ribiška družina Tolmin. Reko Idrijco sva tokrat izpustila iz programa, saj se nama je zdel vodostaj nekoliko povišan. Srečanje z Matjažem se je začelo v pizzeriji Jezero v mestu Most na Soči. V družbi še dveh izrednih in prijetnih oseb sva popila kavo ali dve in nadaljevala premik proti separaciji med mostom Volarje in mosta pri Kamnem.
Ker v zadnjem obdobju ne lovim pogosto na tej čudoviti reki, sem komaj čakal, da stopim v vodo in ujamem kakšno ribo. Tokrat se nisem odločil, da s seboj vzamem tudi palico za riblov s suho muho, kar sem kasneje sicer nekoliko obžaloval, saj so bile rib kar dobro aktivne tudi na površju. Nisem dolgo rabil, da sem uspel priti do prve in ne zadnje čudovite šarenke. Zaradi čistosti Soče, je bil ribji stalež na določeni predelih dobro viden in reči moram, da če si ribo našel, se jo je dalo tudi uloviti.
Matjaž se je premaknil nekoliko gorvodno in našel predel, kjer so ribe v danem trenutku pobirale tako suho muho kot tudi nimfe. Z veseljem mi je povedal, da je imel lep ribolov tako z nimfo kot tudi s suho muho. Kasneje sva se premaknila še nekoliko dolvodno, kjer sva ujela kar nekaj šarenk in enega lipana.
Drugi dan ribolova se je nadaljeval na reki Tolminki. Ob prihodu na parkirno mesto sva ugotovila, da sva na izbranem delu Tolminke sama in da ni nobenega ribiča za vodo, kar je bilo super. Tolminka je bila čista, čudovita, ter nekoliko nižja in ribe so bile lepo vidne. Ribolov na Tolminki je za mene vedno všečen, saj imam rad manjše vode. Z Matjažem sva ujela kar nekaj rib in približno po treh urah ribolova sva se odločila, da je bilo dovolj in odšla na zasluženo malico.
Za mene osebno je malica v senci ob vodi vedno posebnega in tudi tokrat je bilo. Žar za enkratno uporabo, pečena kranjska klobasa, paprika in mlada čebula je bila več kot odlična odločitev. Kasneje se je pridružil še prijatelj Roberto Trabucco, ki je nas je pogostil s kavico in enim ta kratkim.
Kljub temu, da se nisem srečal s soško postrvjo, sta bila dneva v Posočju čudovita in ja, še se vidimo.
Videoposnetek trenutkov pa najdete v videoposnetkih.